O meni

Življenje mi je že v ranem otroštvu ponudilo veliko preizkušenj, skozi katere sem bila primorana iti in preko katerih sem spoznavala manj srečno in lepo življenje.

​

Velik vpliv je name imela rejniška družina, v kateri sem preživela najzgodnejša leta otroštva. Tam sem se počutila varno, a ko me je mama odpeljala, temu ni več bilo tako.

Otroška in najstniška leta so bila zame osebno zelo boleča, osamljena in dostikrat na meji vzdržnega. Čustvena in fizična agresija je bila prevečkrat prisotna. V bližini ni bilo oseb, ki bi mi svetovali in stali ob strani. Bila sem sama, v vsem kaosu ki se je dogajal. Velikokrat sem pristala na tleh, objokana in obupana, ter z vprašanjem kaj sploh še počnem tu.

​

Vendar, iz vseh teh izkušenj sem potegnila najboljše. Ne glede na to, kolikokrat so me poteptali, zmerjali, zaničevali, pretepali, vedno sem imela pred seboj cilj in upanje, da bo to nekoč minilo, razen v nekaterih trenutkih obupa. In prišel je čas, ko sem prvič prevzela nadzor nad svojim življenjem, pri rosnih 12 letih in pol. In sicer, odločila sem se, da ne želim več živeti z mamo in trpeti, ter prenašati psihičnih in fizičnih zlorab.

​

In to je bila moja najboljša odločitev v življenju. Takrat sem imela izbiro; ali pustim da me poteptajo do konca, ali pa se postavim zase in odidem iz nezdravega okolja. Izbrala sem slednje.

 

Skozi najstniška leta sem stopala sama, brez podpore domačih. Hitro sem bila primorana odrasti in prevzeti odgovornost zase. Tako sem dobila veliko lekcij in izkušenj. V iskanju pripadnosti, ljubezni, razumevanja in vrednosti, sem dostikrat naletela na osebe, ki mi tega niso bile zmožne dati. Za njimi je ostajala praznina, žalost, obup in obtoževanje samega sebe. Takrat sem bila premlada in nisem razumela, da življenje kreiraš sam. Da ti ljudje lahko dajo samo tisto, kar premorejo sami.

​

Dolga leta sem živela z občutki manjvrednosti, nemoči, slabe samopodobe, nevrednosti... in vedno sem iskala nekaj več - pripadnost, ljubezen, varen pristan. Vendar tega več ni bilo, ni bilo nikogar, ki bi lahko s čarobno paličico odvzel mojo bolečino, misli in počutje.

​

Malo po dvajsetem letu sem spoznala mojega moža. Umirjenega, brez travm, srčnega in poštenega. Pa mi zopet ni bilo vse ok, ne glede na to, kako me je spoštoval, ljubil in poskušal razumeti, sem dostikrat občutila nemoč in potegnila travme iz preteklosti v odnos. Nisem prepoznala ljubezni, ki je bila mirna in šepetajoča. Kajti moje življenje je bil en sam direndaj, glasen, kaotičen in kričeč.

​

In leta 2012 se je začela dogajati sprememba. Ko sem se znašla ponovno v začaranem krogu čustvenega vrtiljaka, misli in negativizma, sem se predala. 

​

Predala življenju.

 

Čas je bil za novo poglavje in sicer za delo na sebi, da pogledam vsem svojim strahovom, razočaranjem in preizkušnjam v oči, da jih ne pometam več pod preprogo.

 

Ugotovila sem, da vsa ta bolečina, vse situacije ki sem jih doživela, tiho tlijo v meni in vsake toliko časa pokukajo na plan. In če sem se želela znebiti tega občutka, te vezi, ki me nenehno vleče nazaj, tja kamor nisem želela, sem morala spremeniti sebe. Kajti samo jaz sem odgovorna za svoje stanje.

​

Začela sem meditirati in takrat so se začele dogajati spremembe. Prišla je umirjenost in jasnost misli. Čez dve leti sem začela obiskovati tečaje za duhovno in osebno rast, kajti želela sem se spoznati in se naučiti več zase, da bi si lahko pomagala pri spremembi, katero sem si želela.

​

​

Spoznavanje sebe je bilo na trenutke boleče, zanimivo z aha momentki. Bili so tudi vzponi in padci. Vendar, ko je bilo najtežje sem vztrajala in ni mi žal. Vesela sem, da sem danes tu kjer sem, da sem odložila bremena preteklosti, da znam uživati v sedanjem trenutku, da izrazim lahko sebe takšno kot sem, predvsem pa, da lahko pomagam tudi drugim.

 

Verjamem, da lahko tudi vaše življenje zasije v novi luči, vam nariše nasmeh na obraz, da vaše srce ponovno začuti ljubezen, ter da občutite notranje zadovoljstvo in mir.

​

​