Odpuščanje in brezpogojna ljubezen Duše

Zadnjih štirinajst dni mi mineva s svetlobno hitrostjo in mi sproža različna čustva. Jeza, nemoč, vprašanja brez odgovorov....in hkrati HVALEŽNOST.

Vsi ti dogodki so me prisilili ali bolje rečeno dali možnost, da teorijo v vsej svoji veličini prenesem v prakso.


Ne glede na to, kakšen težaven odnos smo imeli s svojimi starši, sorodniki, prijatelji...je pomembno, da odpustimo dejanja in zamere do njih in sebi. Le to vodi do notranjega miru in ljubezni.

In tokrat bom z vami delila svojo izkušnjo, ki mi je zgoraj napisane besede potrdila.


Moj odnos z mojo mamo nikoli ni bil cvetoč. Bil je poln zamer, obtoževanj in bolečine. Že zdavnaj sem vse te zamere odpustila, tako njej kot sebi. Spustila sem energijo bolečine in jo nadomestila z razumevanjem in ljubeznijo.


V torek 18.februarja, sem mamo peljala na odvzem krvi v ZD. Ker se je njeno stanje zadnjih štirinajst dni slabšalo in sama ni bila pri močeh, da bi to zadevo opravila. Ko sem jo pripeljala domov, je po parih dneh jedla, kakšen napredek, se mi je v tem trenutku to zdel. Njeno stanje res ni bilo rožnato in vsak grižljaj hrane je bil potrditev, da bo bolje. Čez dve uri me je poklical zdravnik iz ZD in sporočil, da mora nujno na IPP (urgenco), kajti nekatere izvide krvi je že prejel. V tistem trenutku so se začela porajati prva vprašanja; "Kaj je narobe?"


Ko sva prispele na urgenco, je sledilo čakanje. V tistih dveh urah sva klepetale in se hecale. Ker je bila zmedena (zaradi pomanjkanja kisika v krvi), so bili najini pogovori milo rečeno kot komedija. Kot bi govorila vsaka svoj jezik. A, to je bil najlepši čas, ki sva ga preživljale skupaj. Niti ene same slabe misli ali besede ni bilo izrečene.

Ko je bila končno na vrsti, so se začele preiskave in čez nekaj časa je sledil prvi šok. Njeno stanje je resno in lahko se pripravite na marsikaj. Šokirana sem ostala z njo, dokler so mi dovolili. Ko so jo odpeljali v sobo "opazovalnica", sem si izborila zlatih pet minut, da sem se lahko poslovila od nje. Vsa omotična je ležala na postelji s kisikovo masko na obrazu in zaprtimi očmi. Brez premišljevanja sem se sklonila k njej.


Pobožala sem jo glavi, poljubila na čelo in izrekla RADA TE IMAM. In odgovorila mi je TUDI JAZ TEBE.


Solze so mi začele polzeti po licu. Mnogo let sem čakala na to, da mi vsaj enkrat izreče besede ljubezni in sprejemanja. In doživela sem to, v tem trenutku. V ospredje je stopila njena duša polna ljubezni. Občutek je bil nov in nerazložljiv, a hkrati znan. Celotno telo mi je vibriralo v energiji, ki je švigala skozi telo, zelo močno. Najini duši sta se prepoznali, prepoznali sta namen brezpogojne ljubezni.


In dobila sem najboljše in neprecenljivo darilo za rojstni da, ki sem ga praznovala dva dni kasneje.


Ko sem bila doma sem premišljevala, ali sem jo morda zadnjič videla, objela, poljubila...je še kaj neizrečenega. A hkrati sem bila pomirjena, z zavedanjem, da sva končno dali ena drugi to, kar sva čakali celo življenje. Besede, ki so pozdravile brazgotine in rane, ki sva si jih zadajale vsa ta leta. Mir je prevzel moje misli, telo in dušo.


In začeli so se nadaljnji šoki.


V petek (naslednji dan), sem porabila štiri ure klicanja, da sem izvedela na katerem oddelku leži. Dodatna težava je bila, da do ponedeljka nisem dobila nobenih informacij. V ponedeljek sem klicala in želela govoriti z zdravnico, a nihče ni dvignil telefona. V torek me končno pokličejo iz bolnice in kadar oni kličejo, niso informacije pozitivne. Tako je bilo tudi v mojem primeru. Stanje pacientke je slabo in bodite pripravljeni na najhujše.


V četrtek (dva dni kasneje), kličem v bolnico in po čudežu dobim zdravnico, ki mi naroči, da naj ji uredimo dom (za starejše občane), kajti potrebuje oskrbo.

In akcija, gremo rihtat dom, mama bo preživela. Polna optimizma in upanja sem začela z urejanjem doma. Pomoč s strani inštitucij, je bila neprecenljiva. Hvaležna sem jim za vsako lepo besedo, nasvet in potrpežljivost.


In v četrtek 4. marca, je mama končno dočakala, da bo zapustila bolnišnico. Čakala na oddelku, da jo z reševalnim vozilom prepeljejo v dom. Med čakanjem na oddelku je padla. Sestre so ji pomagale vstati, jo posadile na stol in ko so prišli po njo, je bila vesela, da po štirinajstih dneh zapušča bolnišnico. Bolečine po padcu, so bile prisotne, a hkrati je bilo veselje, da odhaja močnejše.


In prispela je v dom, pozno popoldne. Dobila sobico in šla počivat. Zvečer sva se slišali po telefonu in kovali načrte za kavico, ki jo bova spile, ko mine karantenski čas (teden dni).


In včeraj 5.marca, je sledil ponoven šok.


Zdravnica v domu jo je prišla pogledat in ugotovila da z njo ni vse v redu. Z rešilnim vozilom so jo odpeljali na rentgensko slikanje in kisik (saturacija 74).


Pri padcu v bolnišnici si je zlomila medenico in imela notranje krvavitve.



Na urgenci so me spraševali zakaj nima kisika, zakaj jo niso poslali slikat po padcu...

Mnogo vprašanj, na katere jaz ne poznam odgovora. In, ko sem sestri in zdravniku razlagala, da verjetno na oddelku v bolnici niso predvidevali, da je padec resen, mi je sestra odgovorila; "Mar mislite, da niso še nobenega zloma videli?"


In misli so ponovno podivjale. Ne glede nato, da sem želela videti dobro v vsaki situaciji, mi je ta stavek oziroma vprašanje odzvanjal še dolgo časa in še vedno mi. Ne iščem krivca za nastalo situacijo, raje se osredotočam na to, da bo zanjo dobro in ustrezno poskrbljeno, ne glede na to, kako se situacija obrne.


A, ne glede na ves stres in situacije, sem hvaležna, da sem včeraj lahko z njo preživela čas, ki nama je bil dan. Da sem jo lahko prijela za njeno mrzlo roko, jo božala po laseh, ji krajšala čas in ponovno občutila brezpogojno ljubezen.


Ne vem, kako se bo zgodba razvila naprej. Stanje je resno. A vsak trenutek, ki lahko preživim z njo je...NEPRECENLJIV.


Predvsem si želim, da ne trpi in če nama vesolje nakloni še nekaj časa, da ga lahko preživiva skupaj, bova ta čas najbolje izkoristile.


In dobila sem najboljši dokaz, česa vse smo ljudje sposobni, ko odstranimo svoj ego, zamere in obtoževanja. Delo na sebi, na svojih vzorcih, bolečinah, prepričanjih....vedno da rezultate, tudi takšne, o katerih si v danem trenutku niti predstavljati ne moremo.


********************************************************


Kako spreminjati svoje vzorce, odpuščati, priti do globljega vpogleda situacije in še več, se učimo v podporni skupini Razcvet duše


Si pripravljen/a na spremembe?

Pridruži se nam


********************************************************

29 views0 comments

Recent Posts

See All

Kontakt

LOOX - DAROVI SVETLOBE

Eipprova ulica 5

1000 Ljubljana

031 009 705

  • Facebook
  • YouTube
  • Instagram
Prijava na e-novice

​© 2020 Loox - darovi svetlobe, Cedris d.o.o. Vse pravice pridržane